Novosti

Derek Prince - Možje in očetje

Proizvajalec: Derek Prince Ministries
Šifra: DPM-008
Razpoložljivost: Na zalogi
Cena:
14,00 €

Brez DDV: 14,00 €
Količina: - +
   - ALI -   

Kakšen je moški lahko uspešen mož in oče po Božjih merilih ter kako je lahko največji blagoslov tistim, ki so mu najbližji: svoji ženi in otrokom.
O tem govori ta praktična knjiga Dereka Prince-a, očeta dvanajstih posvojenih otrok. Podrobno predstavlja biblijsko modrost za osebno in družinsko življenje ter usmerja može in očete v čudovit Stvarnikov načrt za njihovo zelo odgovorno vlogo na zemlji. Pojasnjuje tudi temeljne principe duhovnega očetovstva in nam hkrati posreduje Jezusovo sporočilo o Bogu, našem nebeškem Očetu.
 

 

Kratek ogled knjige

 

VLOGA MOŽA

Na začetku človeške zgodovine je Bog izročil Adamu, prvemu možu, posebno odgovornost: "GOSPOD Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval" (1. Mojzesova knjiga 2, 15). Kaj pomeni "varoval"? Pomen prihaja iz besede, ki pomeni "zaščititi" ali "braniti". Iz besede, ki je tukaj prevedena s tem glagolom, je, denimo izpeljana moderna hebrejska beseda za nočnega čuvaja. Bog je naložil Adamu odgovornost, naj "varuje" vrt. Pred čim naj ga varuje? Varoval naj bi ga pred "živalmi na polju" (1. Mojzesova knjiga 2, 20), za katere ni bilo mesta v Vrtu.
Že naslednje poglavje nam razodene, da Adam ni bil kos svoji odgovornosti. Kača, ki je bila "žival s polja", je prišla v vrt. Potem Adam ni bil kos svoji naslednji obveznosti: da varuje svojo ženo pred Satanovim prekanjenim napadom. Sveto pismo ne pove, kje je bil Adam v tistem trenutku, toda jasno je, da je Evo pustil samo.
Takrat je Eva dodala svoj greh grehu svojega moža. Začela se je pogovarjati s kačo, podlegla je njeni prevari in jedla od prepovedanega sadu. Tudi svojemu možu ga je dala in tudi on je jedel od njega.
To razodeva, da sta bila prva dva greha v človeški zgodovini greha opustitve. Adam ni padel v tem, kar je storil, ampak v tem, česar ni.
Grehi opustitve so potem vodili do grehov v dejanjih. Tretji greh je storila Eva, ki jo je zapeljala kača, in jedla je od prepovedanega sadu. V to je vpletla tudi svojega moža, ki mu je dala jesti od sadu. Prvi človekov greh je bil greh opustitve; bil je prestopnik. Potem je Adamov greh opustitve odprl pot za Evin greh v dejanju.
Ljudje pogosto mislijo, da so grehi opustitve manj resni kakor grehi v dejanju. Toda Sveto pismo jih ne predstavlja tako. V Matejevem evangeliju 25, 31-46 pove Jezus preroško priliko o tem, kako bodo narodi ob koncu časov kakor "ovce" in "kozli". Kozlovskim narodom izreče eno od najbolj strah zbujajočih sodb, kar jih je bilo kdaj izrečenih: 
"Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!" (v. 41).
Kaj so storili ti narodi, da jih je zadela tako strahovita sodba? Odgovor je mogoče povzeti v eni sami besedi: nič. Niso dali hrane, pijače, oblačil. Nobenega sočutja niso kazali. In vendar so bili za te grehe opustitve obsojeni na večno kazen.
Dvojni padec Adama in Eve je vzpostavil vzorec, ki se je ponavljal v vseh naslednjih rodovih. Prvi, značilni greh ljudi je greh opustitve, ne greh v dejanjih. Ljudje ne izpolnijo zahtev svoje odgovornosti - najprej do svojih žena, potem do svojih celotnih družin. Značilen greh žensk je, da sežejo preko meja svoje avtoritete in si prilastijo vloge mož.
Agresivno feministično gibanje je samo zadnje v dolgi vrsti nesrečnih posledic stalnega neuspeha moških in žensk. Vendar je pomembno vedeti, da začeten padec moških odpira ženskam pot, da se premaknejo iz svojega mesta in si prilastijo vloge moških. Prvi problem zahodne civilizacije so po mojem mnenju prestopniški moški, tako kakor so prvi problem prestopniških otrok prestopniški starši.
Tako Adamov kot Evin padec je pokvaril popolnost odnosa, ki ga je Bog načrtoval, da bi ga imela med seboj. In vendar njuna polomija ni potisnila ob stran osnovnega načela, na katerem je Bog hotel zgraditi njun odnos. Njun odnos imenujem odnos pobude in odziva. Po tem vzorcu je bil Adam kot mož odgovoren za to, da prevzame pobudo, Eva, njegova žena, pa je bila odgovorna za to, da se odzove.
Dovolite mi, naj to osvetlim z močno prizemljenim primerom: dejanjem spolnega odnosa. Moški je lahko počasen in neodziven, medtem ko lahko ženska uporabi vse svoje ženske čare. Toda navsezadnje, če moški ne prevzame pobude, do spolnega odnosa ne bo prišlo. (To je eden od razlogov, zakaj nekatere feministke privzamejo homoseksualni življenjski slog. Niso pripravljene biti odvisne od pobude moškega.)
Verjamem, da je Stvarnik to načrtoval kot vzorec, ki bi se moral odražati na vseh področjih odnosa med spoloma. Vloga moškega je, da prevzame pobudo, vloga ženske pa je, da odgovori.
Toda v naši sodobni kulturi je veliko drugih vidikov odnosa med spoloma, v katerih je bilo načelo pobude in odziva potisnjeno ob stran. Moški so doživeli polom v svoji osnovni odgovornosti in ženske so prevzele moško vlogo. Neizogiben rezultat, bodisi v družini bodisi v narodu ali civilizaciji je mogoče povzeti z eno besedo: zmeda.


Odgovornosti moža 
Katera so glavna področja, kjer bi mož moral prevzeti pobudo? Nova zaveza predlaga šest glavnih odgovornosti.


1. Ljubi svojo ženo 
To ni predlog ali priporočilo. To je zapoved, ki je jasno izrečena v Pismu Efežanom 5, 25: 
"Možje, ljubite svoje žene …". S preprostimi besedami: če svoje žene ne ljubite, niste poslušni Svetemu pismu.
Isti odlomek tudi pove, kako jo ljubiti: 
"… kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe." Bodite pozorni, da to ni ljubezen, ki jemlje, ampak ljubezen, ki daje - ljubezen, ki daje sebe. Mož bi moral prevzeti pobudo v tem, da se daje svoji ženi in zanjo.
Mnogi v sodobni kulturi razmišljajo o ljubezni kot o nečem, kar je popolnoma čustvena zadeva. Toda to je nepopolna slika. Pravo ljubezen sprosti dejanje volje. Bog nam zapoveduje, da ljubimo Njega in svoje bližnje, in On ne zahteva od nas ničesar, kar ne bi bilo v moči naše svobodne volje.
Pristna ljubezen torej vključuje našo voljo in čustva. S takšno ljubeznijo bi mož moral ljubiti svojo ženo.
V svetopisemskih časih je bila večina zakonov dogovorjenih. Odločitev, kdo naj bi se s kom poročil, so sklenili starši. V mnogih delih sveta je še danes tako. In vendar dejstvo, da je bila poroka dogovorjena, ni pomenilo, da ni bilo tople, globoke ljubezni med možem in ženo. Dejansko je v državah, kjer so poroke stvar dogovora, odstotek uspešnih zakonov višji kakor na tako imenovanem "svobodnem" Zahodu, kjer se stopnja ločitev včasih približuje petdesetim odstotkom.
S tem ne zagovarjam dogovorjenih zakonov. Poudariti pa hočem, da uspeh v zakonu navsezadnje ni odvisen od tega, kako smo vstopili vanj, ampak od tega, kako se mož in žena obnašata po poroki. Če oba zvesto izpolnjujeta vsak svojo odgovornost, kakor jima je dodeljena v Svetem pismu, bo njun zakon uspešen in med njima bo pristna ljubezen.


2. Je odprt za to, kar ona misli in čuti 
Mož bi moral svoji ženi vedno omogočiti, da svobodno izrazi svoje mišljenje, in moral bi biti občutljiv za to, kaj misli ali občuti, tudi takrat, ko tega ne izraža z besedami. Njeni neizrečeni občutki so pogosto tudi njeni najgloblji, tisti, ki bi se jih njen mož moral najbolj zavedati. Neuspeh v komunikaciji med možem in ženo je verjetno najbolj običajen posamični dejavnik pri propadu zakona.
Mož mora tudi imeti pred očmi, da ima njegova žena posebno vrsto modrosti, ki jo pogosto imenujemo intuicija. On lahko pride do nekega sklepa po napornem procesu razmišljanja, toda ko o tem spregovori s svojo ženo, bo morda presenečen, ko mu odgovori: "To sem ves čas vedela."


3. Sprejema odločitve 
Ko je enkrat vzpostavljena svobodna in spoštljiva komunikacija med možem in ženo, je treba sprejeti praktično odločitev. V tej točki je odgovornost moža, da sprejme končno odločitev. Če je bila med njima dobra komunikacija, v mnogih primerih žena rada pusti možu to odgovornost.


4. Začenja delovanje 
Navadno to sledi kot logična posledica procesa odločanja, ki smo ga ravno opisali. Toda običajno je za praktične korake, ki naj udejanjijo odločitev, odgovoren mož.
Mož mora veliko praktičnih vsakodnevnih nalog zaupati svoji ženi, vendar pa bi moral biti pozoren na to, da sprejme nase razumen delež njunih skupnih odgovornosti, ki jih imata kot par, še posebej, če sta tudi starša. In delitev dela bi lahko deloma slonela na njunih duhovnih darovih. Poleg tega bi morala biti žena imeti možnost, da se lahko zanese na svojega moža za vso podporo v morebitni krizi, za katero ne bo vedela, kako naj se z njo spopade.


5. Hrani in neguje 
Ena beseda bi morala opisati naravnanost vsakega moža do svoje žene: posebna je. Vsak mož bi moral samemu sebi reči: "Moja žena je posebna. Nihče ni takšen, kot je ona." Zato bi moral k njej pristopati na način, s katerim ne pristopa k nobeni drugi ženski. To ne zadeva samo njunega spolnega razmerja - veljati bi moralo za način, kako razmišlja o njej, kako govori o njej, kako z njo ravna.
V Pismu Efežanom 5, 28-29 Pavel pravi, da bi moral mož ljubiti svojo ženo in skrbeti zanjo na posebno oseben način:

"Možje so dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev."

Dve besedi, hrani in neguje, kažeta naravnanost intimne skrbi, ki vključuje pozornost, namenjeno stvarem, ki bi lahko bile samo majhne podrobnosti. Mož bi moral misliti na zdravje svoje žene, njen videz, način, kako si ureja lase, dišave, ki jih uporablja. Vse, kar zadeva njo, bi moralo zadevati tudi njega. Žena bi morala vedno imeti zagotovilo, da je za svojega moža najbolj pomemben človek na svetu.
Možje, če sejete v svojo ženo na ta način, boste želi obilno žetev!


6. Daje pohvalo 
Zadnji del zadnjega poglavja Pregovorov opisuje in povzdiguje značaj "vrle" ali odlične žene. Izpostavlja njene številne dosežke in potem sklene z besedami hvale:

"Njeni sinovi vstajajo in jo blagrujejo, njen mož vstaja in jo hvali: 'Veliko hčerá si je pridobilo imetje, ti prekašaš vse.'"

Pregovori 31, 28-29

Nekateri možje skoparijo s svojimi besedami pohvale. To je napačno varčevanje! Presenečeni bi bili, če bi odkrili, kako zelo žena hrepeni po pohvali - in kako se odziva nanjo. Če boste hvalili svojo ženo, je to ena od najboljših investicij, ki jih lahko storite.
Če ima mož zvesto, predano ženo, ji tega, kar je vredna, ne more dati z nobenim denarjem. Kot pravi Salomon v istem poglavju:
"Njena vrednost je daleč nad biseri" (Pregovori 31, 10). Najmanj, kar lahko stori mož, je, da svoji ženi daruje besede iskrene hvale.

Končni izziv za može
Izkušenega služabnika Božje besede so nekoč o nekem človeku vprašali: "Ali je dober kristjan?" Božji mož je odgovoril: "Ne vem. Ne morem vam še povedati. Nisem še srečal njegove žene." To je bil moder odgovor. Možev uspeh je videti v njegovi ženi.
Zakaj ne bi tega preizkusa napravili na sebi kot možu? Mogoče se morate manj osredotočati nase in bolj na svojo ženo. Sebi - in tudi njej - zastavite naslednja vprašanja, da boste lahko ovrednotili, kako dobri ste: Ali se čuti varno in izpolnjeno? Ali sem ponosen nanjo? Če sta odgovora "da", potem ste uspešen mož.
Če pa so v osebnosti vaše žene očitna področja, ki so nepopolna, če kaže napetost ali negotovost, morate preveriti, kakšni ste kot mož. Mogoče bo koristilo, če boste še enkrat prebrali seznam svojih odgovornosti, ki jih imate kot mož. Če potem vidite, da ste bili nevestni, se spokorite pred Gospodom in ga prosite za milost, ki jo potrebujete, da boste bolje ravnali.


VLOGA ŽENE

Vsak opis moževe vloge bi bil nepopoln, če ne bi vsaj malo spregovorili o vlogi žene. Zakon poteka gladko samo, če vsak od partnerjev deluje v skladu s svojo svetopisemsko vlogo. Zato poglejmo, kaj Sveto pismo govori o ženi.

1. Je pomočnica 
"Gospod Bog je rekel: 'Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.'"

1. Mojzesova knjiga 2, 18

To bi lahko prevedli tudi: "Naredil mu bom pomočnico, ki ga bo dopolnila," kar nakazuje, da je mož brez žene nepopoln. Hebrejski jezik je težko prevesti v naš jezik, toda osredotočimo se na glavno točko: Bog je dal ženo, da bi bila pomočnica.
Veliko žensk danes misli takole: "Če sem pomočnica, sem nižje." To je napaka. V telesu Kristusa ni nihče višje ali nižje od kogar koli drugega. Vsakemu od nas sta dana mesto in funkcija. Bog od nas zahteva zvestobo na določenem mestu in v vlogi, ki nam ju je določil.
V Janezovem evangeliju 14, 16-17 Jezus govori, kako bo poskrbel za svoje učence, potem ko jih bo zapustil: 
"Prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Pomočnika … Duha resnice …". Tako Jezus opiše Svetega Duha kot pomočnika, toda ali to pomeni, da je Sveti Duh manjvreden, nižji? Nikakor - on je Bog!
Enako tudi žena, ki izpolnjuje svojo od Boga dano vlogo pomočnice, zaradi tega nikakor ni manjvredna. Bogu se zahvaljujem, da sta bili obe ženi zame čudoviti pomočnici. Tega, kar sem dosegel, nikoli ne bi mogel brez Lydie, moje prve žene, ali Ruth, moje druge žene.


2. Podreja se svojemu možu 
Ta pojem je bil v zadnjih letih predmet polemike, toda apostol Pavel ga jasno izrazi v Pismu Efežanom 5, 22:

"Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu."
Velik del razprave je posledica dejstva, da so nekateri to vrstico osamili iz njenega svetopisemskega konteksta (npr. v Svetem pismu, ki ga imam pred seboj, so uredniki vrinili podnaslov, ki ločuje 21. in 22. vrstico). Prejšnja vrstica se obrača na vse kristjane:
"Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu."
To je osnovna podrejenost v Kristusovem telesu, ki velja za vse kristjane. To bi moralo biti ločilno znamenje vseh kristjanov: krotka naravnanost podrejenosti do naših sovernikov.
Znotraj tega konteksta vzajemnega podrejanja je ženi zagotovljen edinstven in poseben privilegij. S svojo naravnanostjo do moža kaže naravnanost Cerkve do Kristusa. V tem kontekstu podrejenost ni dolžnost, ki je naložena ženi, ampak poseben privilegij, ki ji je podeljen.
Tako Peter, ki je bil poročen, kakor tudi Pavel, ki je bil neporočen, sta začela svoj pouk o domačem redu z odgovornostjo žene, da se podredi svojemu možu. Za to obstaja praktičen razlog. Če žena ne izpolni svoje odgovornosti, je skoraj nemogoče, da bi mož izpolnil svojo. Žena ima ključ, s katerim lahko bodisi odpre vrata za to, da njen mož izpolni svojo vlogo kot glava družine, ali za to, da mu jih zapre. Če se žena ne podredi prostovoljno možu kot glavi, je en sam način, kako lahko zavzame ta položaj - tako da sam uveljavi to pravico in gospoduje. Tega ne bi hotela nobena razumna žena!
Kaj če se žena odloči, da se ne bo podredila, njen mož pa se odloči, da ne bo zavzel svojega mesta kot glava? Takšna družina ostane duhovno nezavarovana. Je kakor ladja brez kapitana na viharnem morju. Prej ali slej bo doživela brodolom.
Nezavarovane družine so v naši sodobni kulturi glavni vzrok za družbeno nestabilnost in nered, ki ju izkušamo. Ena sama resnično učinkovita rešitev obstaja: na novo vzpostaviti Božji red v naših družinah.
Moja prva žena je bila ob najini poroki precej starejša od mene. Bila je že izkušena misijonarka in je bila uspešna na težkem misijonskem polju. Bila je zelo izobražena in nadarjena govornica. Če bi mi hotela gospodovati, ji to ne bi delalo težav! Toda v čast ji je bilo, da je temu neizkušenemu mlademu možu dovolila, da je prišel in je bil glava družine.
Pri nekaterih od stvari, ki sem jih storil, je morala trpeti pravo agonijo! Imejte pred očmi, da nisem imel bratov in sester in sem se nenadoma znašel kot glava družine, kjer je bilo osem deklet. Zaradi tega smo vsi nekoliko trpeli!
Če bi se Lydia oklepala svojega mesta voditeljice svoje misijonarske organizacije, bi šel skozi življenje kot "Lydiin mož". Toda hvala Bogu, Lydia mi je pustila, da sem stopil na svoje mesto.


3. Podpira 
Bog je človeško telo ustvaril tako, da glava ne more stati sama. Če je moški glava družine, ga mora podpirati njegovo telo. In za to je najprej odgovorna žena.
Mi moški smo iz številnih vidikov slabotna bitja. Potrebujemo podporo! Lahko si nadenemo mačistično zunanjost in se repenčimo, toda navznoter smo pogosto prave miši. Poduhovljena žena bo videla slabosti svojega moža, vendar se ne bo osredotočila nanje. Namesto tega ga bo modro in taktno podpirala, ko si bo prizadeval, da bi jih premagal.


4. Spodbuja
Nič ni bolj boleče kot žena, ki svojemu možu jemlje pogum. Predstavljajte si voditelja, ki je pravkar imel slab govor in se soočil z razočaranja polnim odzivom krščanske skupnosti. Če mu njegova žena na poti domov reče: "To je bil grozen govor!" pade še nižje in se počuti kakor črv! Toda če reče: "To ni bil eden tvojih najboljših govorov, ampak jaz sem v njem uživala," bo začel premišljevati: "Prav, mogoče je še upanje. Mogoče pa se mi bo le posrečilo."
Povedal sem že, da je eno od imen Svetega Duha "Pomočnik", toda to besedo bi lahko prevedli tudi kot "bodrilec", "opogumljevalec". Ko žena opogumi svojega moža, dopolnjuje vlogo Svetega Duha.


5. Zastopniško moli za svojega moža
Žene včasih padejo v past, da so tako dolgo zaskrbljene za svoje može, jih kritizirajo in kažejo njihove napake, da pozabijo moliti zanje.
Žena, ki se na kolenih Bogu zahvaljuje za svojega moža, pa bo požela veliko dobrega.
Z Ruth sva bila nekoč povezana z dvema paroma, ki sta imela težek zakon. V obeh primerih so bile v moževem življenju resne slabosti in problemi. Ti dve ženi sta se strinjali, da se bosta vsako jutro srečali in molili za svoja moža. To sta zvesto počela več let. Danes sta oba moža uspešna, en v krščanski službi, drugi v poslovnem svetu. Ta dva človeka ne bi nikoli postala, kar sta, če ne bi njuni ženi zanju vztrajno, zvesto zastopniško molili.
Pravilna molitev prinese veliko boljše rezultate kakor kritiziranje ali pritoževanje.

 

...

Napišite mnenje


Ime:


Vaše mnenje: Opomba: Uporaba HTML kode ni dovoljena!

Ocena: Slabo           Dobro

V spodnje polje prepišite varnostno kodo s slike:




Komentar ()